Ali veš?

ALI VEŠ kaj je ŠOU, kdo je ŠOU in zakaj je ŠOU?

 

ŠOU v Ljubljani je organizacija, ki za študente deluje na različnih področjih, vsa pa stremijo k tem, da študentom omogočimo čim bolj polno in zanimivo študentsko obdobje. Tako organiziramo najrazličnejše dogodke izobraževalne, zabavne in športne narave. Skupaj z vsemi zavodi in ustanovami ŠOU družine se trudimo, da imajo študenti možnost izkoristiti eno izmed najlepših obdobij svojega življenja.

Projekt ALI VEŠ? zato namenjamo informiranju študentov o stalnih dejavnostih ŠOU v Ljubljani in naših zavodov. Želimo, da vsak študent Univerze v Ljubljani (in tudi širše) spozna ŠOU v Ljubljani in izkoristi vse, kar ponuja.

Skozi celoten projekt bomo predstavili družino ŠOU, zgodbe o doseganju študentskih pravic in prihodnost študentov, ki jo ŠOU sooblikuje z ostalimi organizacijami.

ZGODOVINA ŠOU V LJUBLJANI

Kako in zakaj nastane ŠOU v Ljubljani?

Študentska organizacija v Ljubljani (v nadaljevanju ŠOU) velja za začetnico študentskega organiziranja na Slovenskem. Njeni začetki segajo že v leto 1945, in sicer je šlo za ustanovitev Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), s strani Komunistične partije v SFRJ. Znotraj Zveze je tako delovala prav posebna organizacijska enota za študente, imenovana Univerzitetna konferenca s svojim sedežem na Kersnikovi 4. Zaradi trenj, ki so nastajale v socialističnem sistemu, je zadnje vodstvo Univerzitetne konference razpadlo. Zadnji predstavniki so želeli svojo štafeto predati na bolj reprezentativne predstavnike študentov,  ki bi študentski politiki zagotovili neodvisno oz. avtonomno delovanje, prav tako pa bi bili bolj seznanjeni s težavami študentskega življenja in jih hkrati tudi lažje reševali v vlogi študenta oz. študentke.  Lahko bi rekli, da je šlo za precej »demokratičen« proces v katerega bi lahko bili vključeni prav vsi študentje in študentke ne glede na smer študija, saj je imela možnost vključitve tudi Teološka fakulteta, ki je do takrat veljala za nekompatibilno s prevladujočim političnim mišljenjem SFRJ. Tako je proces vključitve samih študentov v študentsko politiko zaznamovala visoka stopnja inkluzivnosti v študentsko problematiko in soočenje z njo, saj se je zdel najprimernejši način vodenja študentskih zadev pravi tisti, katerega so vodili študentje sami. Le kdo bolje ve, kje tičijo težave in interesi študentov, kot študenti sami? Na ta način se ustanovi iniciativni odbor študentov in študentk, ki skupaj z Univerzitetno konferenco tvorita prve zametke ŠOU v Ljubljani, ki še danes deluje po prvotnem načelu ustanovitve, hkrati pa je bila potrebna nadgradnja zaradi sprememb družbeno-političnih okoliščin in vstopa v novo ero. Glavno težavo pri ustanovitvi iniciativnega odbora študentov in študentk ter fakultetam je predstavljal sistem voljenja predstavnikov po katerem naj bi v nadaljnji ustanovitvi ŠOU deloval kar najbolj »demokratično«. Za začetek je bila potrebna odprava nekaterih ideoloških elementov kot npr. omogočanje participacije oz. kandidiranje tudi tistim, ki niso imeli »rdeče« knjižice, izbrana pa je bila tudi progresivna proporcionalnost sistema volitev, ki je pravzaprav uravnotežila moč med majhnimi in velikimi fakultetami, kar pomeni, da je število študentov in študentk oz. velikost fakultete odločala o tem, koliko poslancev/poslank jo bo reprezentiralo. Za samo delovanje sistema se je zdelo kar najbolj optimalno uvesti parlamentarni sistem, kjer se izvršna oblast voli v parlamentu, s tem pa je omogočena tudi boljša transparentnost in boljši nadzor nad delovanjem, ki je hkrati omogočal tudi sklepanje koalicij in dogovarjanja, kar omogoča kar najbolj »odprta vrata« pri sodelovanju s študenti in študentkami glede študentske problematike, kot tudi večjo reprezentativnost skupin študentk in študentov s sklepanjem koalicij. Na začetku so se v procesu participacije udejstvovali predvsem poslanci Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo (sedaj FDV), Teološke fakultete in Visoke policijske šole, ta participacija pa se je z leti samo večala. Tako se je leta 1990 ustanovila Študentska organizacija v Ljubljani, temu pa so sledili tudi vsi temeljni akti, ustava in vir financiranja. Organizacija je bila odprta za vse navkljub temu, da so se v takratnem času soočili z raznimi opazkami, ki bi participacijo v ŠOU pogojevali z včlanitvijo vanjo. To se ni zdela smiselna rešitev zato se je na koncu vse obrnilo v smer, kjer lahko participirajo vsi, ki imajo veljaven indeks Univerze, se pravi status študentka/študentke. Tako se je ŠOU vzpostavila kot tista entiteta, ki je omogočala tekmovanje študentskih skupin za predstavljanje in vodenje študentske politike, hkrati pa je služil kot poligon učenja političnih in ostalih veščin, ki vsekakor predstavljajo novo izkušnjo za nadaljnje stopnje v družbeno-političnem življenju. Na nek način gre pravzaprav za »preslikavo« sodobne parlamentarne demokracije, ki se je v tistem času vzpostavila tudi na najvišjih ravneh slovenske države. Nastane torej po ukinitvi UK in ZSMS, da bi zapolnila vrzeli v organiziranju študentov po lastnih merilih.

Takoj po ustanovitvi ŠOU je bila narejena raziskava o življenju študentov, kjer so ugotovili, da več kot 30 % študentov nima dovolj sredstev za normalno prehrano. Na podlagi tega se je porodila ideja o študentskih bonih, brez katerih si danes ne predstavljamo študentskega življenja. Študentske bone je sprva izdatno financirala ŠOU, nato le-to preide v državni okvir preko pridobljenih vsakoletnih bitk tako za financiranje bonov s strani države kot za ohranitev višine subvencije ter nenazadnje za sprejetje Zakona o subvencioniranju študentske prehrane. Obdobje po ustanovitvi lahko opredelimo kot čas reform, ki so se odražale v notranji reorganizaciji Organizacije, kot tudi v pravilniku o študentskem delu ter financiranju študentskih klubov, kjer se je omogočil urejen način financiranja, ki skrbi za študentsko delovanje na lokalni ravni. To obdobje zaznamuje tudi sprememba ustave in informiranje študentov o delovanju ŠOU preko raznih donacij in sofinanciranja študentskih projektov, spodbujanja kreativnosti in bogatenja študentskega življenja. Leto 2000 zaznamuje sprejetje Zakona o subvencioniranju študentske prehrane, torej gre za študentske bitke, ki so trajale skoraj desetletje, ob sprejetju pa je bila uspešno zavrnjena pobuda, da se študentsko delo dodatno obdavči. K temu so pripomogle tudi študentske demonstracije iz leta 1996, ki so jih nekateri primerjali z jogurtno revolucijo. V tem obdobju prihaja tudi do kulturnih sprememb, in sicer se ustanovi Študentska založba, obudijo se fakultetne organizacije, preko Komunikacijsko-informacijskega servisa ŠOU pa je bilo mogoče priti do internetne povezave. Ti in podobni projekti so tisti, ki so študentom v znatni meri olajšali in jim še danes lajšajo življenje in jih zaradi finančnih tegob ne oklestijo za smisel življenja, ki se odražajo preko kulture, potovanj, participacije, dostojnega prehranjevanja, itd. Eden bolj odmevnih dogodkov v letu 2017 pa je boj za Študentski zdravstveni dom v Ljubljani (Aškrčeva), kjer se je ŠOU prav hitro aktiviral in organiziral peticijo za ohranitev le-tega, saj bi se v nasprotnem primeru pridružil Zdravstvenemu domu Ljubljana, ki pa ima večino kapacitet zapolnjenih in tako tudi ne bi bil zmožen nuditi dostojne zdravstvene oskrbe študentom in študentkam.  V samo štirih dneh je bilo zbranih 10.000 podpisov, pogajanja pa so se dogajala na vsakodnevni ravni. Vse to je na koncu bilo dovolj, da smo obranili Zdravstveni dom za študente. Lahko bi rekli, da ŠOU že od svojih začetkov bije bitke za študente/ke in se v nekaterih primerih tudi zoperstavlja tako lokalni kot tudi nacionalni ravni politike in ostalih akterjev.

Slovenski model avtonomnega demokratičnega vodenja študentske politike predstavlja eno izmed bolj naprednih oblik vodenja študentskih organizacij v Evropi. Če samo pomislimo, da naj bi demokracija predstavljala obliko vladavine v kateri naj bi bila ključno, da  »Oblast izvira iz ljudstva, pripada ljudstvu in jo je potrebno uporabljati za ljudstvo. Moč vladajočih izvira torej iz ljudskega pooblastila«, potemtakem se zdi najbolj »demokratičen« način tisti, ki omogoča čim večjo vključenost ljudi v sfero družbeno-političnih zadev. Ali če povemo drugače: Če študentska organizacija omogoča oz. je »odprta« za  vključenost vseh študentov in študentk v polje študentske politike skozi mehanizem volitev, zagotavlja kar najvišjo stopnjo inkluzivnosti pri sodelovanju v zadevah, ki se pritičejo prav vseh študentov in študentk. Hkrati pa študentska organizacija omogoča tudi druge mehanizme vključenosti oz. inkluzivnosti, s katerimi se ne ukvarjajo niti na sami državni ravni. Prisluhnemo vsakemu študentu ali študentki s težavami ali določenimi interesi za katere se tudi borimo! Vse od prehrane, bivanja, štipendij oz. finančne kot tudi zdravstvene in socialne pomoči in še mnogo ostalih.

In kaj bi bilo, če ŠOU v Ljubljani ne bi obstajal?  Bi država brez kakršnekoli participacije mladih v politiki določala interese in potrebe študentov in študentk in jih hkrati vzpodbujala še večjo pasivnost pri mladih? Imamo priložnost, da kot avtonomna entiteta stvari obračamo in usmerjamo po načelih, potrebah, interesov in težav študentov in študentk. Nihče ne ve bolje, kako je biti študent/ka v današnjem času, kakor mi sami.