You are here

Handmaids tale: fikcija ali prihodnost?

Ljubljana, 10/10/2019 - 12:00
genericsou_3.png
  1. Splošno

 

Deficit pravic, ki jih povprečen zahodnjak smatra za temeljne in neodtujljive, je dokaj značilen predvsem, a ne izključno, za države tretjega sveta, kar radi opravičujemo z njihovo “zaostalostjo”, saj se sami identificiramo kot “napredni”. 

 

Žal pa avtonomija telesa ni več samoumevna niti na stari celini niti čez lužo. Ostanki patriarhalne družbe še iz časa naših babic ter pritiski Rimskokatoliške cerkve in ideologija desno usmerjene politike ustvarjajo vse večji pritisk na pravice žensk do odločanja o lastnem telesu zavoljo rojstva potencialnega otroka. Tovrstni pritiski med drugim vplivajo tudi na študentke, zato je aktivno sodelovanje pri obrambi težko pridobljenih pravic ključnega pomena.

 

Na drugi strani Atlantika smo priča sistematičnim poskusom posega v pravico do splava, ponekod tudi v primeru posilstva, s čimer poskuša več republikanskih zveznih držav ovreči precedenčno sodbo Roe v. Wade, na podlagi katere je priznana pravica do abortusa, kar bi jim potencialno lahko uspelo, saj se je od pridružitve Trumpovega kandidata Bretta Kavanaugha na vrhovnem sodišču tehtnica prevesila v prid konzervativne struje.

 

  1. Ureditev področja v Sloveniji

 

Področje splava je v ustavi urejeno liberalistično. Iz 55. člena izhaja diskrecijska možnost pri odločanju o rojstvih otrok, kar med drugim opredeljuje tudi pravico do splava kot ustavno varovano pravico. Zdravniško osebje se sicer lahko sklicuje na ugovor vesti (46. člen URS), a le v primeru, ko ne gre za nujno medicinsko pomoč, hkrati pa mora dotični napotiti pacientko k drugemu usposobljenemu zdravniku. V Sloveniji je splav dovoljen do desetega tedna, pod določenimi pogoji pa tudi izven tega časovnega okvirja. 

 

Večja moč pri odločanju o rojstvu ali abortusu pripada seveda ženski in bi bila v primeru, ko bi moški dokončno odločal o rojstvu ali splavu, ženski kršena pravica do telesne in duševne celovitosti. Zato se volja očeta, za katerega na tej točki velja le domneva očetovstva ne upošteva, saj odločitev o rojstvu otroka bistveno bolj vpliva na žensko kot na moškega – osnove biologije. 

 

Načelo nasciturus pro iam nato nabetur, quotiens de commodis eius agitur, je fikcija, ki narekuje, da se zarodek šteje za že rojenega, v kolikor gre za njegove pravice, kar potencialno rojenemu otroku omogoča dedovanje. Temu je pritrdila tudi Evropska komisija za človekove pravice, ki pa je v zadevi Bruggemann in Scheuten v. Nemčija dodala še, da tak pravni status nikakor ne pomeni, da ima fetus priznano pravno subjektiviteto. 

 

Najbolj pereča tema, ki v zadnjih mesecih zavzema velik del medijskega prostora in ki deli ljudi na pro-life ter pro-choice, je tako imenovana pravica spočetega, a še nerojenega otroka do rojstva. Tovrstne pravice v slovenskem pravnem redu ni, saj bi bila le-ta v koliziji s pravico do splava. Zato v resnici dileme sploh ni, a se kljub temu lahko zaradi odsotnosti ustavno sodne prakse na tem področju pojavljajo ideološki poskusi oženja diskrecijske pravice iz 55. člena, na kar nakazuje vsebina  novega Komentarja Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: komentar). 

 

Komentar ustave je znanstvena monografija in spoznavni pravni vir, ki vsebuje interpretacije pravnih norm, bistvene izsledke sodb ter druga mnenja in stališča pravne doktrine, zato je le-ta nepogrešljiv pripomoček ne le rednih sodišč, temveč tudi Ustavnega sodišča, saj je po besedah predsednika Ustavnega sodišča dr. Rajka Kneza komentar knjiga, ki jo na ustavnem sodišču največkrat vzamejo s svojih polic. 

 

Zadnji komentar ustave, izdan v založništvu zasebne pravne fakultete (Evropska pravna fakulteta, Nova univerza) in pod uredništvom izrednega profesorja dr. Mateja Avblja z Univerze v Mariboru, je pri obravnavi 55. člena akademsko in znanstveno nekorekten ter nedovršen. Avtor dotičnega komentarja je namreč dr. Aljoša Dežman, ki deluje predvsem na področju korporacijskega in insolvenčnega prava ipd., njegova dela pa ne zajemajo področje abortusa ali pravne subjektivitete fetusa, iz česar lahko sklepamo, da obstaja dvom o strokovni podkovanosti glede omejenih področij. 

 

Dežman v komentarju zatrjuje, da: “V teorijo (tako pravno kot tudi medicinsko) vse bolj prodira mišljenje, da bi moral biti fetus do določene mere nosilec pravne subjektivitete oziroma vsaj v primeru spočetja pridobiti specifičen pravni status, ki bi varoval njegovo rojstvo,’’ pri tem pa ne navaja niti enega pravnega niti medicinskega vira, ki bi to trditev podkrepil. V Sloveniji ustavno sodišče ni odločalo niti v enem primeru na področju splava, saj je edino zadevo na to temo zavrglo zaradi neizkazanega pravnega interesa vlagatelja pobude za presojo ustavnosti (U-I-209/97). Dejanska moč monografije tako narekuje, da je edino korektno, da se neutemeljene trditve razume zgolj kot ideološko tezo, ki se v tako pomembnem znanstvenem delu sploh ne bi smela pojaviti, kar absolutno ni v skladu z ustavo niti z namenom komentarja. 

 

  1. Sklepno

 

Priča smo svetovnemu in sistematičnemu omejevanju pravice do splava in posledično pravice do odločanja ženske o lastnem telesu. V Sloveniji se srečujemo predvsem s težavo pomanjkanja ustavnosodne prakse, ki bi jasno in glasno interpretirala ustavne določbe, takšne kot so, in ne kot jih razlaga novi komentar ustave – tj. ne v smeri omejevanja pravice do splava, ampak v smeri njenega utrjevanja. Vse bolj pa se izpostavlja dejstvo, da slovenski družbi primanjkuje resnih in strokovnih javnih razprav v smeri izobraževanja in ozaveščanja. Slednje je absolutno dobrodošlo tudi med študentsko populacijo.

 

 

Avtorica: Sara Gorinjac, študentka Pravne fakultete UL