Nahajate se tukaj

Študentski zbor ŠOU v Ljubljani je sprejel resolucijo o diferencialnih izpitih

Ljubljana, 26/04/2016 - 14:15
pen-writing-notes-studying-large.jpg

Ljubljana, 26. april 2016 - Odločanje za prehod na drug študijski program zahteva opravljanje diferencialnih izpitov, vendar Varuhinja študentovih pravic ŠOU v Ljubljani ugotavlja, da je to področje urejeno precej ohlapno in prepuščeno posameznim članicam Univerze v Ljubljani. Ugotavlja tudi, da osebe, ki opravljajo diferencialne izpite, nimajo posebnega statusa oziroma dokumentov, iz katerega bi izhajale njihove pravice. Zaradi teh težav, diskriminacije in šikaniranja, ki so je deležne osebe, ki morajo tovrstne izpite opravljati, ŠOU v Ljubljani predlaga, da se področje bolj sistemsko uredi. Študentski zbor ŠOU v Ljubljani je zato na 29. redni seji, ki je potekala v četrtek, 21. aprila, sprejel Resolucijo o diferencialnih izpitih. 

V Zakonu o visokem šolstvu v 38.a členu je navedeno: ''V magistrski študijski program se lahko vpiše, kdor je končal: – študijski program prve stopnje z drugih strokovnih področij, če je pred vpisom opravil študijske obveznosti, ki so bistvene za nadaljevanje študija; te obveznosti se določijo glede na različnost strokovnega področja in obsegajo od 10 do največ 60 kreditnih točk, kandidati pa jih lahko opravijo med študijem na prvi stopnji, v programih za izpopolnjevanje ali z opravljanjem izpitov pred vpisom v magistrski študijski program.'' Zakon torej omogoča vpis v magistrski študijski program tudi študentom, ki so na prvi stopnji študirali na programu z drugih strokovnih področij, v primeru, da bodo uspešno opravili diferencialne izpite. Statut Univerze v Ljubljani določa podobno, da oseba lahko opravlja diferencialne izpite, ki mu jih določi senat članice, na katero se vpisuje. In sicer 186. člen: 'Študent, ki želi nadaljevati študij v drugem študijskem programu, vloži prošnjo na visokošolskem zavodu, na katerem želi nadaljevati študij. Prošnji mora priložiti dokazila o opravljenih obveznostih v prvem študijskem programu in dokazila o izpolnjevanju pogojev za vpis v študijski program, po katerem želi nadaljevati študij.''  Zakon in Statut tako omogočata prehode med študijskimi programi in predvidevata diferencialne izpite, ki jih določi organ fakultete, na katero se oseba vpisuje, ne pa tudi način opravljanja diferencialnih izpitov ali pravic, ki jih v zvezi z opravljanjem ta oseba ima.

Osebe, ki se odločajo za prehod na drugi študijski program in morajo opravljati diferencialne izpite,  so zelo raznolika populacija. V prvi vrsti so to študenti/ke, ki študirajo na strokovno podobnem študijskem programu in morajo za prehod opraviti le nekaj izpitov, ki jih lahko opravijo v času od diplomiranja do vpisa na nov program in tako ne izgubijo študijskega leta. Ti študenti/ke so do sedaj ostali brez statusa študenta, vendar predlog novega Zakona o visokem šolstvu predvideva, da se bo status ohranil do konca študijskega leta, torej do 30. septembra. V drugo skupino bi lahko razvrstili študente/ke, ki morajo za vpis na nov študijski program opravljati tudi več kot 14 diferencialnih izpitov, za kar potrebujejo celotno študijsko leto. V kolikor se vpisujejo z dodiplomskega programa, ki je obsegal tri leta, na podiplomski program, ki traja eno leto oz. zahteva 4-leten dodiplomski program, lahko kot diferencialne obveznosti opravljajo tudi do 120 kreditnih točk.

Te osebe v letu opravljanja diferencialnih izpitov nimajo statusa študenta, saj ta izhaja iz vpisa na fakulteti, na katero uradno še niso vpisani. Fakulteta jim izda dokument o določenih diferencialnih izpitih, iz katerega pa ne izhajajo nobene pravice, kot na primer pravica do obiskovanja vaj. Sistem poteka opravljanja diferencialnih izpitov in njihova cena – osebe morajo namreč vsak izpit posebej plačati – se med fakultetami zelo razlikujeta. Po navadi se mora oseba o opravljanju izpitov dogovoriti osebno, z vsakim nosilcem predmetov posebej. Ponekod po diferencialnih izpitih sledi še sprejemni izpit, kar pomeni, da oseba plača vse diferencialne izpite, nato pa ni nujno, da bo na fakulteto sploh sprejeta. V podobnem položaju so osebe, ki so za nekaj časa prekinile študij in ga nato želijo nadaljevati, za kar morajo pogosto prav tako opravljati diferencialne izpite. Tudi te osebe so brez kakršnikoli pravic, način opravljanja izpitov pa je ponovno prepuščen fakulteti.

Študenti/ke oz. osebe, ki opravljajo diferencialne izpite, poročajo o težavah in šikaniranjih, ki jih pri tem doživljajo. Ker se pogosto morajo dogovarjati s vsakim visokošolskim učiteljem/ico za vsak izpit posebej, so pogosto tarča šikaniranja in diskriminacije napram drugim študentom/kam. Zgodilo se je že, da visokošolski učitelji osebam, ki opravljajo diferencialne izpite, niso dovolili na predavanja ali vaje.

Zaradi teh težav in diskriminacije, ki so je deležne osebe, ki opravljajo diferencialne izpite, bi bilo vsekakor smiselno področje bolj sistemsko urediti. Trenutna situacija in položaj oseb, ki te izpite opravljajo, je namreč nesprejemljiva. Če zakon omogoča prehod na drug študijski program in opravljanje diferencialnih izpitov, to ni dovolj. Način opravljanja diferencialnih izpitov bi bilo dobro poenotiti po fakultetah in predvsem preprečiti diskriminacijo, ki izhaja iz osebnega dogovarjanja z visokošolskimi učitelji. Poenoten sistem bi preprečeval velike razlike, ki se sedaj pojavljajo med fakultetami in bi s tem postavil vse študente/ke oz. bodoče študente/ke v enakopraven položaj.

Predvsem bi bilo smiselno razmisliti o pravicah, ki jih imajo osebe, ki opravljajo te izpite. Pravice, kot so na primer obiskovanje vaj in predavanj, ter tudi dolžnosti bi lahko izhajale iz pogodbe, ki bi jo osebe sklenile s posamezno fakulteto. Dokument, kjer so našteti zgolj predmeti, je namreč premalo in omogoča šikaniranje, o katerem poročajo študenti/ke, ki niso smeli obiskovati vaj, saj uradno niso bili študenti/ke fakultete. Prav nedefiniran status teh oseb je tisti, ki jih postavlja v položaj, kjer nimajo pravic, ki izhajajo iz statusa študenta, a hkrati sodelujejo na predavanjih, vajah in opravljajo izpite. Prav tako bi bilo smiselno sprejemne izpite postaviti pred diferencialne izpite; tako bi namreč preprečili, da oseba plača tudi več kot 1000€ za diferencialne izpite in nato, ker ne opravi uspešno sprejemnih izpitov, ravno tako ni sprejeta na želeno fakulteto.

Problematika opravljanja diferencialnih izpitov in prehodov med programi je zelo velika. Ne samo, da omogoča diskriminacijo, vprašanje se postavi tudi glede same kakovosti visokega šolstva, saj zakon trenutno dopušča, da je 60 kreditnih točk enakovredno 3 letom študija. Potreben bi bil torej premislek o celostni ureditvi področja prehajanja med programi in diferencialnih izpitov, tako da zaščitimo tako bodoče študente, kot tudi tiste, ki na določen programu že študirajo.