Intervju z dr. Veroniko Fikfak, profesorico na Univerzi Cambridge

Ljubljana, 09/12/2017 - 11:15
untitled_design_2_0.png

Drugi intervjujanec je dr. Veronika Fikfak, predavateljica na prestižni Univerzi Cambridge

Dr. Veronika Fikfak je študij prava končala na Pravni fakulteti na Univerzi v Ljubljani. Že med študijem je izpopolnjevala svoje znanje na Univerzi v Poitiersu in v odvetniških pisarnah v ZDA in Veliki Britaniji. Po končani Pravni fakulteti v Ljubljani je magistrski in doktorski študij nadaljevala na Univerzi v Oxfordu. Zadnja leta je profesorica na Univerzi v Cambridge-u, kjer poučuje človekove pravice.

1) Ko ste kot profesor prestopili prag prestižne univerze, kot je vaša, kaj je bila prva sprememba, ki ste jo opazili v novem okolju?

Na Oxfordski Univerzi sem že kot študentka videla razliko v samem pristopu do študentov.  Te se ne obravnava kot številka, ampak gre bolj za individualno obravnavanje. Drugo razliko vidim v načinu poučevanja. Spominjam se, da sem se morala na Univerzi v Ljubljani učiti zakone na pamet, kar je sicer v redu, če boš to potem tudi prakticiral, a obstaja velika verjetnost, da se bo zakon spremenil. Pri nas na Cambriški univerzi je večina izpitov ''open book'', kar pomeni, da moraš na izpitu celoten zakon aplicirati na določen problem ali pa obravnavati njegovo spremembo. Od študentov zahtevamo druge veščine kritičnega razmišljanja, kar sem morala tudi sama ob prihodu morala kar naenkrat začeti. To mi je omogočilo, da pred izpitom predavano snov nisem sploh rabila ponoviti. Tak pristop spodbujanja kritičnega mišljenja študentom omogoča inovativnost. Obožujem, kadar pri predmetu človekovih pravic poučujem tudi študenta, ki študira davčno pravo, saj se ta loti reševanja problemov iz čisto druge perspektive.

2) Vsak sistem temelji k napredku. Bi lahko našteli nekaj novosti, ki  so jih pred kratkim sprejeli na vaši univerzi v veri boljšega delovanja univerze?

Vsake pet let pride do evalvacije celotnega programa. Ena od trenutnih stvari, ki jo spreminjamo, je ta, da sestava predavateljskega zbora zrcali sestavo študentskega zbora. V Angliji je večino profesorjev belih moških, kar vpliva na način učenja študentov. Večina - 60% študentov pa je deklet, kar nekaj jih je tudi iz manjšin in na nek način se morajo ti študentje z nekom identificirati.

Druga sprememba v zadnjih letih je tudi ta, da je bil nad profesorji vzpostavljen sprotni ocenjevalni sistem, ki na vsake tri leta ocenjuje profesorja na področju raziskovalnega, predavateljskega in administrativnega dela. Na podlagi tega imamo ves čas nadzor nad tem kaj napišemo, koliko produciramo, koliko je vredno producirati in kje je to v nadaljevanju objavljeno.

3) Kolikšen vpliv na spreminjanje študijskega procesa vaše univerze imajo predstavniki študentov, tako v de iure, kot tudi v de facto smislu. Torej, koliko je univerza pripravljena poslušati in upoštevati študentski glas in predloge?

Prisotnost študentov v odborih je velika, kar pomeni, da se jim zmeraj prisluhne, še posebej takrat, ko izpostavijo kakšen problem, ki ga nato poskušamo nemudoma rešiti. Študent ima poleg treh oseb, mene, osebnega tutorja in starejšega študenta, na fakulteti tudi osebe, na katere se lahko vedno obrnejo. Nastal problem poskušamo takoj rešiti, bodisi na fakultetnem nivoju ali na nivoju celotne Univerze. V primeru, da bi nek študent rekel, da ni zadovoljen z mojim učenjem, bi se me takoj poklicalo na pogovor, kjer bi nastali problem poskušali nemudoma razrešiti. Študentje so naša ključna točka in naše delo je, da se jim študijska snov poda kvalitetno.

4) Na Univerzi v Ljubljani je že nekaj časa pod drobnogledom vprašanje vzpostavitve javnega vpogleda v rezultate anket s katerimi študenti ocenjujemo delo pedagogov, ki so nam pri posameznem predmetu predavali. Kakšno je vaše mnenje o tem? Na kakšen način pa je na vaši univerzi poskrbljeno za ustrezno evalvacijo dela profesorjev?

Na t. i. “The Guardian” lestvici najboljših univerz v Veliki Britaniji je Univerza Cambridge na prvem mestu.  40 odstotkov ocenjevanja predstavljajo ocene naših študentov. Se pravi, če študentje ne bi bili zadovoljni z našim učenjem, potem Cambridge ne bi sijal kot številka ena. Ocenjevanje celotne fakultete, kot tudi posameznih predmetov, je absolutno javno, izjema je le ocenjevanje profesorjev, saj gre tu bolj za ocenjevanje celotne ekipe. Pri nas določenega predmeta ne uči samo en profesor, ampak ga uči pet profesorjev. In tako bi bilo, glede na različno število pedagoških ur, nepravično primerjati profesorje med seboj.  Le na podiplomskem študiju je tako, da bi recimo lahko sama poučevala svoj predmet.  

5) Kako na univerzi profesorji spodbujajo in vključujejo študente k raziskovanemu delu? Ali dajejo v ospredje pedagoško ali raziskovalno dejavnost?

Čisto odvisno.  Naši semestri so dolgi osem tednov, jaz učim dvajset tednov na leto po štirinajst ur na teden in med temi tedni se posvetim izključno študentom ter ne opravljam drugega raziskovalnega dela. Imaš torej koščke leta, ko delaš raziskovalno, in koščke, ko opravljaš pedagoško delo.

Na univerzi imamo dobro razvit sistem poletnih šol in predvsem praks. Veliko študentov pošljemo  vrhunskim pravniškim firmam v London, s katerimi imamo izmenjave oziroma dogovor opravljanja prakse. Kot tutorka za študente opravim približno dvajset večerij, sicer zelo neformalno, s pravniškimi firmami, kjer razpravljamo o študentih. Zavedamo se, da je pravi talent zelo težko dobiti, zato si izmenjamo informacije o tem, ali imamo od študentov koga primernega. Pravniške firme tako tekmujejo med seboj za to, koga bodo dobile. Navezovanje stikov je nadvse pomembno, tako za študente, kot tudi za ljudi iz prakse.

6) Na Univerzi v Ljubljani deluje tutorski sistem, ki med posameznimi članicami ni poenoten. Pri tem lahko pride do marsikatere anomalije. Imate tutorski sistem tudi pri vas ter na kakšen način ga izvajate? Ali so v tutorski sistem vključeni profesorji? Je sistem ovrednoten ter ali na univerzi delujejo organi, ki ta sistem nadzirajo?

Vsakemu študentu se ob prihodu dodeli svoje 'starše'- fanta oz. dekle iz višjega letnika, dobi pa tudi svoje 'stare starše' iz tretjega letnika. Srečajo se v prvem tednu in si med seboj podelijo izkušnje in pomembne informacije. Nisem točno prepričana, ali dobiš tudi svojega 'brata' in 'sestro', a kakorkoli,  ob vpisu torej dobiš svojo “college family” (univerzitetno družino). Če denimo pride do problema se ne pogovorimo samo s študentom, ampak tudi z njegovo celotno 'družino'. Sistem odlično deluje.  

Kot profesorica sem akademski tutor, ki v prvi meri skrbi, da gre študentom študij v redu, skrbim pa tudi za to, kakšna bo njihova kariera. Skupaj naredimo načrt katere poletne šole bodo izbrali, kje bodo delali prakso in posledično dosegli tisto, kar želijo.

Poleg tega pa imajo še posebnega tutorja, ki skrbi za njihovo duševno zdravje. Zgodi se, da se jih zaradi intenzivnih semestrov in samega pritiska ugledne elitne fakultete, veliko ustraši. Zato potrebujejo tudi nekoga, ki jim je na voljo za pogovor o svojem duševnem zdravju.

Tutorski sistem ni ovrednoten. Je nekaj, kar lahko dodaš k svojemu življenjepisu in nekaj, kar ti je lahko v čast. Na ta način vzpostaviš vezi, ki jih boš imel za vedno. Skrbimo, da imajo študenti dobro izkušnjo in da bodo ob odhodu o nas tudi lepo govorili ter bodo posledično čez čas k nam prišli njihovi otroci, znanci, itd.

7) Kako pogosto spreminjate tematiko vaših predavanj (učni načrt) in koliko vas pri tem omejuje fakulteta oziroma univerza?

Najprej moram poudariti, da je pisanje izpita možno le enkrat in edinkrat. Če izpita ne narediš, zapustiš Univerzo. Zato izpite študentje in profesorji jemljejo kot nekaj izredno pomembnega. To spremeni način tako kako se študent pripravi na izpit, kot tudi kako mi pripravimo nekoga na preizkus. Profesorji začnemo pisati poletna izpitna vprašanja že januarja. Ta so vedno esejskega tipa in morajo preiti skozi pet različnih komisij, ki jih odobrijo. Gre za kontrolo učiteljskega zbora in s tem preverjanje zadostne kvalitete izpitnih vprašanj.  

Nek učni načrt sicer je, a ta ni diktiran iz strani univerze, ampak s strani pravnikov in odvetniške zbornice. Pri določenih predmetih sicer študentom damo osnove, da jih lahko nato uporabijo v praksi, a gre v večini za zelo široke stvari. Glede vsebine nas nihče ne omejuje.

8) Študenti opažamo, da se stara izpitna vprašanja velikokrat ponavljajo. Zato se študentje pripravijo le za točno določena vprašanja in ne preučijo tematike izpita obširno. Kako pogosto vi spreminjate način sestave izpitov oziroma na splošno način pridobivanja končne ocene?

Pri nas so izpiti samo in izključno pisni. Zelo nam je pomembno, da vsako leto poučujemo aktualne teme. Izpit ves čas reagira na novice in preizkuša znanje na konkretnih primerih. Nekega ponavljanja ni. Pomembno je namreč, da slediš temu, kar se dogaja, da je aktualno in študentom zanimivo. Kot profesor si primoran sam sebi zastavljati in posodabljati cilje o čem boš predaval, sicer iz leta v leto predavaš isto.

9) Ste kdaj razmišljali, da bi se čez čas vrnili v Slovenijo in nadaljevali svojo profesuro na Univerzi v Ljubljani? Zakaj ja/ne?

Letošnja priložnosti, da na Fakulteti za pravo en semester predavam predmet, ki ga poučujem tudi v tujini, je super. Na ta način lahko prinesem drugačen pristop poučevanja v Slovenijo in vseeno obdržim svobodo pri tem, kako to naredim. Tak način mi zelo ustreza in vesela sem, da lahko tako predavam tudi na Univerzi v Ljubljani.

Posnetek intervjuja lahko najdete tukaj: https://youtu.be/X0BgxOGDISU