You are here

INTERVJU - dr. Jure Leskovec (Univerza Stanford)

Ljubljana, 13/01/2018 - 10:00
c6876acefc877795913b.jpeg

Dr. Jure Leskovec je diplomiral na Fakulteti za računalništvo in informatiko na Univerzi v Ljubljani in v letu 2008 končal doktorat na Univerzi Carnegie Mellon v ZDA. V letu 2009 je kot prvi Slovenec postal docent računalništva na prestižni Univerzi Stanford. Posveča se velikim računalniškim, informacijskim in družbenim omrežjem. Predvsem raziskave slednjih so deležne velike pozornosti strokovne in širše javnosti, saj vodi raziskovalno skupino na Stanfordu, ki razvija modele za napovedovanje vedenja uporabnikov priljubljenih spletnih storitev. V ta namen sodelujejo s korporacijami, kot so Yahoo!, Microsoft in Facebook. Leta 2016 je bil imenovan tudi za rednega profesorja Univerze Stanford.

1) Ko ste kot profesor prestopili prag prestižne univerze, kot je vaša, katera je bila tista prva sprememba, ki ste jo opazili v novem okolju?

Za študente je velika sprememba to, da si v Združenih državah Amerike sami izberejo svoj predmetnik, s čimer lahko posledično na predavanjih prisostvujejo tudi študenti iz različnih fakultet. Na primer na Univerzi Stanford na programu računalništvo je možno diplomirati na 2 milijardi različnih načinov, z različnimi predmetniki, ki se razlikujejo od študenta do študenta. Fleksibilen predmetnik spodbuja interdisciplinarnost in v praksi pomeni, da si lahko vsak študent resnično izbere predmetnik, ki mu ustreza, in s tem posledično svojo karierno pot. Na ta način kot študent tudi spoznaš veliko več ljudi, predavanja pa so veliko bolj kvalitetna, saj študentska izbira predmetnika vodi do oblikovanja boljših predmetov in predavanj. Vse to vodi tudi do nižjega števila vpisa pri nekvalitetnih predmetih in s tem črtanja teh predmetov iz predmetnika, ki ga ponuja univerza. Torej se sistem čisti sam od sebe. Prav tako je v ZDA veliko lažje predlagati nov predmet in ga hitreje vključit v seznam predmetov. Sistem v Sloveniji je tog in počasen, predmetniki se spreminjajo v obdobju več let. Prav tako je sodelovanje med fakultetami minimalno, saj se le te v Sloveniji obnašajo kot manjše neodvisne univerze. Na Stanfordu tudi ne poznamo kateder, kar izločuje nepotrebno hierarhijo in tako Univerza nudi več priložnosti za mlajše profesorje oz. predavatelje. Tretja stvar, ki bi jo rad izpostavil, pa je ta, da je sistem v ZDA narejen tako, da so profesorji resnično spodbujani k raziskovalnim projektom. V ZDA namreč kot profesor dobiš fiksno plačo samo za devet mesecev v letu. Med poletjem, ko nimamo predavanj, pa moramo preko projektov zaslužiti svojo plačo. Tako smo spodbujeni in imamo čas, da razvijamo svoje sposobnosti.

2) Vsak sistem temelji k napredku. Bi lahko našteli nekaj novosti, ki  so jih pred kratkim sprejeli na vaši univerzi v veri boljšega delovanja univerze?

Veliko truda posvečamo študentskim anketam. Druga stvar je to, da je naš predmetnik zelo agilen. Ko se pojavi nova tema, lahko hitro zasnujemo nov predmet in tako ostanemo aktualni. Na ta način imamo predmete, ki v dveh letih pridobijo tudi po petsto študentov. Veliko pozornost posvečamo tudi integriteti študentov. Študentom zaupamo in jih ne nadziramo. V kolikor odkrijemo kršitve, ki so sicer zelo redke, pa so le te huje kaznovane.  

3) Kolikšen vpliv na spreminjanje študijskega procesa vaše univerze imajo predstavniki študentov, tako v de iure kot v de facto smislu. Torej, koliko je univerza pripravljena poslušati in upoštevati njihov glas in predloge?

Po eni strani ogromno, po drugi strani pa popolnoma nič. Univerza je v službi študentov in zato jim zelo prisluhnemo in poslušamo njihov glas. Po drugi strani pa imajo zadnjo besedo na Univerzi profesorji, saj študenti nimajo nobenih formalnih pravic pri odločanju. Študentskega parlamenta nimamo, imamo pa razne usmerjene študentske skupine, ki se združujejo okoli različnih tematik. Seveda so študentska mnenja pomembna predvsem pri oblikovanju predmetnikov, kot sem tudi že povedal.

4) Na Univerzi v Ljubljani je že nekaj časa pod drobnogledom vprašanje vzpostavitve javnega vpogleda v rezultate anket s katerimi študenti ocenjujemo delo pedagogov, ki so nam pri posameznem predmetu predavali. Kakšno je vaše mnenje o tem? Na kakšen način pa je na vaši univerzi poskrbljeno za ustrezno evalvacijo dela profesorjev?

Rezultati anket so seveda javni. Univerza ima svoj lastni ocenjevalni sistem, kamor študentje zapišejo ocene, ki jih lahko vidijo tako študentje kot tudi profesorji. Rezultati anket se primarno upoštevajo pri napredovanju profesorjev. Ne gre toliko za konkurenčnost med profesorji kot za povratne informacije, ki jih dobimo od študentov in nam pomagajo pri izboljšanju predmetov. Sam razdelim med študente poleg omenjenih anket tudi svoje ankete. Po vsaki domači nalogi namreč razdelim anketo, da izvem, katera vprašanja so bila dobra in katera moram še izboljšati. Ta povratna informacija od študentov je zelo pomembna, saj nam omogoča, da izboljšamo predmete in predavanja ter s tem celoten študij na Univerzi Stanford.

5) Kako na univerzi profesorji spodbujajo in vključujejo študente k raziskovanemu delu? Ali dajejo v ospredje pedagoško ali raziskovalno dejavnost?

Tu na Standfordu imamo dva tipa profesorjev. Imamo namreč profesorje in učitelje. Slednji učijo veliko več in so odlični pedagogi. Učitelji predavajo prvi dve leti dodiplomskega študija, medtem ko profesorji učimo bolj zahtevne specializirane predmete na doktorskem študiju. Profesorji smo tudi mentorji doktorskim študentom in vključeni v različne raziskovalne projekte. Za razliko od Univerze v Ljubljani, na Standfordu nimamo asistentov, saj to vlogo opravljajo doktorski študenti, ki se pri posameznih predmetih menjajo na letni ravni. Zelo se tudi trudimo vključevati dodiplomske študente v raziskave. Profesorji smo vključeni v veliko število raziskovalnih projektov, zato lahko vanje vključimo tudi študente nižjih letnikov in ne samo doktorske študente. Med poletnimi počitnicami nudimo tudi plačane raziskovalne programe za študente.

6) Na Univerzi v Ljubljani deluje tutorski sistem, ki med posameznimi članicami ni poenoten. Pri tem lahko pride do marsikatere anomalije. Imate tutorski sistem tudi pri vas ter na kakšen način ga izvajate? Ali so v tutorski sistem vključeni profesorji? Je sistem ovrednoten ter ali na univerzi delujejo organi, ki ta sistem nadzirajo?

Vsak dodiplomski študent ima profesorja mentorja, ki mu je dodeljen že v prvem letu študija. Z mentorjem se dobi vsaj dvakrat na semester in se posvetuje glede izbire predmetov, raziskovanja in nadaljnje karierne poti.

7) Kako pogosto spreminjate tematiko vaših predavanj (učni načrt) in koliko vas pri tem omejuje fakulteta oziroma univerza?

Univerza in fakulteta nas prav nič ne omejujeta. Profesorji sami odločamo o vsebini svojih predmetov, saj sami najboljše vemo kaj želimo naučiti študente. Pri tem tudi veliko sodelujemo z ostalimi profesorji, saj ne želimo, da bi se predmeti oziroma njihove vsebine podvajale. Zaradi fleksibilnega in širokega predmetnika je tudi veliko manj tekmovanja in borbe med profesorji za posamezne vsebine. Na ta način lahko namreč vsak profesor uči tematike, ki jih želi, študentje pa potem izberejo katera predavanja želijo poslušati. Vsebino predmetov prilagajamo ter dodajamo nove aktualne tematike glede na rezultate študentskih anket. V povprečju bi rekel, da se od 10 do 20 odstotkov predmetov višje stopnje spreminja letno.

8) Zaznali smo, da se na marsikaterih članicah Univerze v Ljubljani pojavi problem aktivnega sodelovanja in same prisotnosti študentov na predavanjih. Imate s tem probleme tudi pri vas? Kako jih vzpodbudite, da se predavanj udeležijo in na njih tudi aktivno sodelujejo?

Nesodelovanje študentov je v veliki meri odvisno od profesorja samega - če so torej njegova predavanja slaba, študentje ne sodelujejo ali pa na predavanja sploh ne prihajajo. Študentje na Stanfordu načeloma aktivno sodelujejo pri predavanjih. Če pridejo na predavanja ali ne, je njihova izbira. Predavanja tudi snemamo in jih lahko študentje spremljajo preko interneta. Včasih je del končne ocene odvisen od sodelovanja, tako da poznamo veliko različnih načinov, da ugotovimo kdo izmed študentov sodeluje in kdo ne.

9) Študenti opažamo, da se stara izpitna vprašanja velikokrat ponavljajo. Zato se študenti pripravijo le za točno določena vprašanja in ne preučijo tematike izpita obširno. Kako pogosto vi spreminjate način sestave izpitov oziroma na splošno način pridobivanja končne ocene?

Končno oceno sestavljajo štiri domače naloge, pri čemer vsaka zahteva povprečno dvajset ur dela. Nekateri predmeti imajo tedenske kvize, ki vzamejo med deset do trideset minut dela. Veliko je tudi projektnih nalog, ki potekajo skozi celoten semester. Ob koncu pa študenti opravijo še končni pisni izpit.

Glede integritete. V naših pravilih je, da študent ne sme študirati starih izpitov. Imamo tudi pravila, da se starih rešitev ne sme prepisovat iz interneta in pričakujemo, da bodo študentje ta pravila tudi spoštovali. Kot sem že omenil se nespoštovanje pravil ostro kaznuje z izključitvijo in družbeno koristnim delom. Profesorji ne preiskujemo, niti ne kaznujemo kršiteljev, saj je za to pristojna komisija na Univerzi.

10) Ste kdaj razmišljali, da bi se čez čas vrnili v Slovenijo in nadaljevali svojo profesuro na Univerzi v Ljubljani? In zakaj ja/ne?

Odgovor je seveda »da«. Sem Slovenec, v Sloveniji imam dom, družino in prijatelje. Slovenija mi veliko pomeni. Je lepa dežela in s svojim delom ter udejstvovanjem ji želim pomagati.

Po drugi strani pa bi bilo to tudi zelo težko. Mislim, da ne izpolnjujem vseh pogojev za zaposlitev na domači univerzi. Sistem v Sloveniji je zelo birokratičen in dolgotrajen, predvsem pa je zaprt svet, ki včasih nima veliko skupnega s primerljivimi sistemi na zahodu. Nekomu, ki ni del slovenskega visokošolskega sistema, se je v praksi zelo težko vrniti domov. Postopki habilitacij so dragi in dolgotrajni, vsebujejo veliko birokracije in so včasih celo nesmiselni. Neka kolegica je lucidno ugotovila, da je slovenska univerzitetna birokracija kot dobra vaja v samoponiževanju.

Situacija seveda ni povsod enaka. Slišim, da so stvari dokaj odprte v naravoslovju in tehniki, medtem ko sta družboslovje in humanistika še vedno zelo zaprta. Lahko bi celo rekli, da Univerza v Ljubljani kot celota niti nima vizije za naš povratek. Poznam kar nekaj ljudi z odličnimi akademskimi izkušnjami, ki bi se radi vrnili v Slovenijo, kar pa manjkata sta vizija in pogum. Vodilni v Sloveniji radi omenjajo, da so problem plače, kar pa ni povsem res. Problem je v miselnosti, prav tako je prisotno veliko strahu in nezaupanja v profesorje (slovenskega porekla) iz tujine. Zdi se, da ni iskrene želje, da bi v Slovenijo pripeljali najboljši kader, saj bi to vodilo v spremembe, izboljšalo bi kakovost predavanj in raziskav, predvsem pa bi nastavilo ogledalo trenutni situaciji, ki mnogokje ni rožnata.

Zvočni posnetek intervjuja lahko poslušate še tukaj: https://www.youtube.com/watch?v=5xi9u0CZifc&feature=youtu.be